Razlog za to, da uvodoma ponavljamo že večkrat zapisano ugotovitev – da so se kazalniki kakovosti življenja v Sloveniji s prihodom krize začeli poslabševati – je v tem, da je Umar pred kratkim izdal publikacijo z naslovom Socialni razgledi 2009. Težavam na trgu dela se pridružujejo še težave, ki izvirajo iz vedno višje tehnološke zahtevnosti proizvodnje, ter stimulativnejša politika plač. Brezposelnost in odvisnost od socialnih transferjev se je začela povečevati že leta 2008 in se je v letu 2009 še stopnjevala. Istočasno se je začel povečevati tudi delež nizkih plač in razlike v plačah. Zato se je rahlo povečala tudi stopnja tveganja revščine in stopnja materialne prikrajšanosti.
Po drugi strani pa je res, da je imela Slovenija leta 2008 najnižjo dohodkovno neenakost EU, najnižji delež gospodinjstev z otroki, v katerih ni nihče delal, in najnižji delež mladih, ki so opustili šolanje. Slovenija je že danes in bo v bližnji prihodnosti še resneje soočena z neugodnimi demografskimi spremembami, na kar nas neprestano opozarja tudi evropska komisija. V strukturi prebivalstva se naglo povečuje delež starega prebivalstva, 65 in več let, kar bo postalo še bolj kritično po tem, ko bo začelo padati število prebivalcev. Pričakovane demografske spremembe zato zahtevajo sistematične ukrepe v prebivalstveni in zaposlitveni politiki, ter politiki javnih financ. Pri tem ne smemo prezreti, da se število prebivalcev Slovenije v zadnjih letih povečuje in to ne zgolj na račun priseljevanja, ampak tudi zato, ker je že od leta 2006 naprej pozitiven tudi naravni prirastek.
Obremenjenost gospodinjstev z izdatki za zdravstvo se povečuje, problematična ostaja regionalna pokritost s splošnimi zdravniki in zagotavljanje preventivne dejavnosti. Postopoma se izboljšuje dostopnost do storitev in programov socialnega varstva (čeprav Slovenija na tem področju še precej zaostaja) in na splošno se izboljšujejo tudi stanovanjske razmere, ki pa ostajajo neugodne za tiste iz nižjih dohodkovnih skupin in najemnike.

Inflacija strategij

Skoraj logično je, da bi bile posledice finančne in gospodarske krize in tudi kakovost življenja se ne bi toliko poslabšala, če bi se že takrat, ko nam je šlo dobro pripravljali na težke čase. A kot kaže to ni več v človekovi (pogoltni) naravi. To še posebej velja za elite v razvitem svetu, saj razpolagajo z vzvodi, prek katerih obvladujejo funkcioniranje posameznih družb in sveta v celoti. Iz kriznih oziroma kritičnih razmer se skoraj vse razvite družbe skušajo izviti s popravljanjem zakonodaje, na daljši rok pa s pripravljanjem bolj ali manj temeljitih razvojnih strategij.
Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema. Kot ugotavlja Miha Jenko v Delu se je slovenski tradicionalni razvojni model dokončno izpel. Po njegovem mnenju je zato za večino podjetij in državljanov Slovenije letos pomembnejša od strategije razvoja, strategija preživetja. Za začetek bi bilo že veliko storjenega, če bi iz Slovenije naredili zanimivejšo lokacijo za zanimive tuje naložbe in izobražene, podjetne ljudi iz tujine, na daljši rok pa morajo naše elite čimprej prepoznati in razvijati geostrateške danosti in prednosti Slovenije, ter vanje usmerjati ustvarjene akumulacije.
Tako imenovana izhodna strategija seveda nima tako daljnosežnega dometa, saj naj bi v prvi vrsti predstavljala okvir za pripravo ukrepov in zakonov, ki posegajo v sistemske rešitve npr. sistemskega zakona o javnih naročilih, o upravljanju državnega premoženja, o stečajnih postopkih in podobno. Na zahtevo evropske komisije je Slovenija pripravila tudi tako imenovani program stabilnosti, v katerem se je obvezala, da bo javnofinančni primanjkljaj do leta 2013 znižala pod mejo 3 odstotkov BDP. Kar zadeva javni dolg pa Slovenija za sedaj, v nasprotju z večino članic Unije, še nima težav. Je pa res, da se javni dolg naglo povečuje – približuje se že 40 odstotkom BDP. Evropska komisija je naš program stabilnosti ocenila kot preoptimističen in nas hkrati opozorila, da moramo biti pripravljeni na dodatne ukrepe, če bomo hoteli doseči zastavljeni cilj; posebej še zato, ker nam Bruselj za letos napoveduje kar 7 odstotni javnofinančni primanjkljaj.

Govorica številk

Zastavljeni cilj bo še težje dosegljiv zato, ker se BDP v Sloveniji povečuje zelo počasi. V zadnjem četrtletju lani se je povečal le za 0,1 odstotka, kar je najmanj od konca krize, kajti v drugem trimesečju lani je naše gospodarstvo doseglo 0,3 odstotno rast, v tretjem pa celo 0,6 odstotno. V primerjavi z istim obdobjem 2008 se je BDP v Sloveniji zmanjšal za 5,8 odstotka, kar je šesti najslabši rezultat v EU. V celem letu 2009 se je BDP v Uniji zmanjšal za 4,2 odstotka, v ZDA za 2,4 in na Japonskem za 5 odstotkov.
Nič kaj obetaven ni tudi začetek letošnjega leta, vsaj kar zadeva vrednost industrijske proizvodnje. V primerjavi z lansko januarsko se je vrednost industrijske proizvodnje v januarju zmanjšala za 7,9 odstotka, v primerjavi z lanskim decembrom pa za 6,1 odstotka. Predelovalne dejavnosti so naredile za 7,5 odstotka manj, preskrba z elektriko, plinom in paro za 9,7 odstotka manj, rudarstvo pa za 5,9 odstotka manj. Po obsegu je najbolj poskočila izdelava motornih vozil in izdelava električnih naprav, najbolj nazadovala pa je izdelava elektronskih in optičnih izdelkov, vozil in plovil, oblačil, pohištva in kovin.
Spodbudnejša od industrijske proizvodnje je bila januarska blagovna menjava Slovenije s svetom. Januarja je Slovenija izvozila za 1215 milijonov evrov blaga, oziroma za 1 odstotek več kot januarja lani. V primerjavi z lanskim januarjem se je najbolj povečal izvoz v države EU, medtem ko se je izvoz v države zunaj EU precej zmanjšal. Delež EU v slovenskem izvozu se je zato povzpel že na 76,48 odstotka (929 milijonov evrov), na ostali svet pa odpade samo 23,52 odstotka (286 milijonov evrov). Uvoza je bilo za 1252 milijonov evrov, oziroma za 2,4 odstotka manj kot januarja lani. Iz držav članic EU za 967 milijonov evrov, iz drugih držav pa za 285 milijonov evrov. Januarska blagovna menjava je navrgla za 37 milijonov evrov primanjkljaja.

Tomaž Štefe / Revija Obrtnik