Gospodarski tokovi, marec 2010
Ponedeljek, 26 April 2010 06:44 | 
Logično je, da v prispevkih na temo Slovenski gospodarski tokovi ne moremo izgubljati besed o dogodkih, o katerih mediji sicer poročajo na dolgo in široko, največkrat zato, ker odstopajo od tistega, kar je za večino ljudi še sprejemljivo in normalno. Za medije so to kosti, ki jih (še) ohranjajo pri življenju, večina Slovencev pa dobro ve, da je to moka, iz katere se ne da speči kruha. Zato upravičeno mnogo več pričakujejo od tako imenovane izhodne strategije 2010 – 2013, točneje od rezultatov, ki jih bo prinesla in ki jih bomo lahko spremljali na semaforju rezultatov.
Pojem "izhodne strategije" originalno izhaja iz krogov Pentagona in v vojaški teoriji predpostavlja vnaprejšnji načrt za izhod iz oboroženega konflikta, kot piše Miha Jenko v Sobotni prilogi. V našem primeru seveda ne gre za vojaški konflikt, gre pa za spopad med nacijami, iz katerega bo Slovenija, kot je prepričan premier Borut Pahor, izšla kot zmagovalka. Ob tem nas niti pomisel, da smo dobri v pisanju strategij in slabi v njihovem uresničevanju, ne bi smela spraviti v slabo voljo.
Zato je vsem pomislekom navkljub treba povedati, da nabor strateških ciljev združuje tri nesporne imperative: stabilizacijo javnih financ z zniževanjem rekordnega primanjkljaja, večjo mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in socialno povezano družbo, s končnim ciljem dolgoročno vzdržna gospodarska rast. O tem kako so se obrtniki in podjetniki odzvali na vladno izhodno strategijo veliko pove dejstvo, da je novinar, ki je poročal o tem v Delu (Aleš Stergar) svojemu komentarju dal naslov Brezizhodna strategija. Kriza na trgu dela in na finančnih trgih se bo očitno še bolj zaostrila, kar bo dodatno otežilo doseganje ciljev izhodne strategije. Ne glede na to Umar za sedaj še vztraja pri napovedani 0,9 odstotni gospodarski rasti v letošnjem letu.
O tem, koliko je zakon o minimalni plači v (ne)skladju z izhodno strategijo bo pokazal čas. Dejstvo je, da je v zadnjem tednu februarja začel veljati zakon, ki zvišuje najnižjo plačo za 22,9 odstotka, na 734,15 evra bruto, ali 562 evrov neto. Po ocenah Umarja bo zaradi tega izgubilo delo 5000 ljudi, v prihodnjih letih pa se to število lahko povzpne celo na 20.000. Bojan Starman, predsednik uprave nove Mure je nemudoma pohitel z izjavo, da njihovo podjetje zaradi tega ukrepa ne bo moglo več poslovati pozitivno, tako kot jim je to uspevalo doslej. Namesto tega bodo vsak mesec pridelali okoli 200.000 evrov izgube, ki jo bo moral nekdo pokriti, ali pa bo sledil stečaj. V tem primeru bi spet ostalo brez dela več kot tisoč Pomurcev, kar bi bilo povsem skregano z intencijami interventnega zakona za Pomurje.
Po Kosovem mnenju so možnosti za razvojni preboj zelo majhne, kajti na pogorišču zastarelih nekonkurenčnih podjetij niso zrasla nekajkrat močnejša in tehnološko višja podjetja. Po dodani vrednosti na zaposlenega in produktivnosti smo še vedno daleč zadaj. Zato je bil naš padec BDP (po OECD) enkrat večji kot avstrijski (7,4 : 3,7 odstotka).Vlada je potrošila velike vsote, vendar ne za prestrukturiranje podjetij, ki jih pesti denarna suša, ampak za zamenjavo bančnih dolgov z državnim dolgom, torej za reševanje bank, ki so zavozile s tajkunskimi posojili. Injekcije v tehnološki razvoj in podjetništvo so samo drobec vseh potrebnih vlaganj.
Brez Evrope bi tudi naša blagovna menjava s svetom padla na minimum. Države EU so pri našem izvozu udeležene s skoraj 70 odstotki (11,2 milijardi evrov v letu 2009), pri uvozu pa so udeležene celo z 78,5 odstotka (13,32 milijarde evrov v letu 2009). Vsega skupaj je Slovenija lani izvozila za 16,04 milijarde evrov (19 odstotkov manj kot predlani), uvozila pa je za 16,96 milijarde evrov (26,4 odstotka manj kot predlani). Pokritost uvoza z izvozom je bila 94,6 odstotna in nakopali smo si za 919 milijonov evrov primanjkljaja, s tem, da je samo decembrska menjava povzročila za 137 milijonov primanjkljaja. Decembra je Slovenija izvozila za 1226 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 1362 milijonov evrov.
Z vidika plačilne bilance zmanjšana gospodarska rast potemtakem sploh ni slaba, kakor tudi ni slaba z vidika inflacije. Po podatkih Banke Slovenije je imela Slovenija na tekočem računu leta 2008 kar 2,3 milijarde evrov primanjkljaja, lani pa samo 208 milijonov evrov. Cene življenjskih potrebščin so se v januarju znižale za 0,8 odstotka, imeli smo torej deflacijo, pri čemer se je blago pocenilo za 1,3 odstotka, storitve pa so se podražile za 0,5 odstotka. Na letni ravni je januarska inflacija znašala 1,5 odstotka, ki pa se je v februarju znižala na 1,3 odstotka, čeprav smo v tem mesecu zabeležili 0,4 odstotno inflacijo. K skupnemu mesečnemu povišanju cen so največ prispevali dražji energenti, počitnice v paketu, komunalne storitve ter hrana. Med lanskim in letošnjim februarjem se je najbolj podražilo vzdrževanje stanovanja (za 8,4 odstotka), obleka in obutev pa sta se pocenila, in sicer za 5,7 odstotka.
Tomaž Štefe / Revija Obrtnik
Pojem "izhodne strategije" originalno izhaja iz krogov Pentagona in v vojaški teoriji predpostavlja vnaprejšnji načrt za izhod iz oboroženega konflikta, kot piše Miha Jenko v Sobotni prilogi. V našem primeru seveda ne gre za vojaški konflikt, gre pa za spopad med nacijami, iz katerega bo Slovenija, kot je prepričan premier Borut Pahor, izšla kot zmagovalka. Ob tem nas niti pomisel, da smo dobri v pisanju strategij in slabi v njihovem uresničevanju, ne bi smela spraviti v slabo voljo.
Zato je vsem pomislekom navkljub treba povedati, da nabor strateških ciljev združuje tri nesporne imperative: stabilizacijo javnih financ z zniževanjem rekordnega primanjkljaja, večjo mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in socialno povezano družbo, s končnim ciljem dolgoročno vzdržna gospodarska rast. O tem kako so se obrtniki in podjetniki odzvali na vladno izhodno strategijo veliko pove dejstvo, da je novinar, ki je poročal o tem v Delu (Aleš Stergar) svojemu komentarju dal naslov Brezizhodna strategija. Kriza na trgu dela in na finančnih trgih se bo očitno še bolj zaostrila, kar bo dodatno otežilo doseganje ciljev izhodne strategije. Ne glede na to Umar za sedaj še vztraja pri napovedani 0,9 odstotni gospodarski rasti v letošnjem letu.
O tem, koliko je zakon o minimalni plači v (ne)skladju z izhodno strategijo bo pokazal čas. Dejstvo je, da je v zadnjem tednu februarja začel veljati zakon, ki zvišuje najnižjo plačo za 22,9 odstotka, na 734,15 evra bruto, ali 562 evrov neto. Po ocenah Umarja bo zaradi tega izgubilo delo 5000 ljudi, v prihodnjih letih pa se to število lahko povzpne celo na 20.000. Bojan Starman, predsednik uprave nove Mure je nemudoma pohitel z izjavo, da njihovo podjetje zaradi tega ukrepa ne bo moglo več poslovati pozitivno, tako kot jim je to uspevalo doslej. Namesto tega bodo vsak mesec pridelali okoli 200.000 evrov izgube, ki jo bo moral nekdo pokriti, ali pa bo sledil stečaj. V tem primeru bi spet ostalo brez dela več kot tisoč Pomurcev, kar bi bilo povsem skregano z intencijami interventnega zakona za Pomurje.
Kaj je normalna višina dolgov ?
Če bi konjunktura potekala normalno, bi morala vlada po letu 2011 letno privarčevati dobre pol milijarde evrov, da bi dosegla cilj normalne višine dolgov. O tem, kaj je normalna višina dolgov so mnenja zelo različna. Pa ne samo mnenja, tudi podatki so zelo različni: po Banki Slovenije je Slovenija zadolžena za 12,7 milijarde evrov (brez dolgov Darsa in Slovenskih železnic), po CIA World Factbook pa celo dvakrat toliko. Kot ugotavlja Marko Kos, ki navaja te podatke, smo po prvem s 35 odstotki BDP pod maastrichtsko mejo 60 odstotkov, po drugem pa daleč čez. Čez to mejo so tudi druge države (Francija, Avstrija, Nemčija, Velika Britanija), mnoge so tudi daleč čez 100 odstotkov BDP (Italija, Grčija, Irska). Najbolj zaskrbljujoča je očitno situacija v Grčiji, saj je govora celo o bankrotu grških financ, s čemer bi ogrozila tudi obstoj evra.Po Kosovem mnenju so možnosti za razvojni preboj zelo majhne, kajti na pogorišču zastarelih nekonkurenčnih podjetij niso zrasla nekajkrat močnejša in tehnološko višja podjetja. Po dodani vrednosti na zaposlenega in produktivnosti smo še vedno daleč zadaj. Zato je bil naš padec BDP (po OECD) enkrat večji kot avstrijski (7,4 : 3,7 odstotka).Vlada je potrošila velike vsote, vendar ne za prestrukturiranje podjetij, ki jih pesti denarna suša, ampak za zamenjavo bančnih dolgov z državnim dolgom, torej za reševanje bank, ki so zavozile s tajkunskimi posojili. Injekcije v tehnološki razvoj in podjetništvo so samo drobec vseh potrebnih vlaganj.
Brez EU bi bilo še težje
Slovenija je iz evropskega proračuna lani prejela 595 milijonov evrov, vanj pa vplačala 439,3 milijona evrov in tako imela 155,7 milijona evrov presežka. Največ smo prejeli iz naslova skupne kmetijske politike in iz strukturnih skladov. V kolikor te številke držijo, potem odpadejo vsa (politično motivirana) ugibanja o tem, ali imamo z Brusljem plus ali minus.Brez Evrope bi tudi naša blagovna menjava s svetom padla na minimum. Države EU so pri našem izvozu udeležene s skoraj 70 odstotki (11,2 milijardi evrov v letu 2009), pri uvozu pa so udeležene celo z 78,5 odstotka (13,32 milijarde evrov v letu 2009). Vsega skupaj je Slovenija lani izvozila za 16,04 milijarde evrov (19 odstotkov manj kot predlani), uvozila pa je za 16,96 milijarde evrov (26,4 odstotka manj kot predlani). Pokritost uvoza z izvozom je bila 94,6 odstotna in nakopali smo si za 919 milijonov evrov primanjkljaja, s tem, da je samo decembrska menjava povzročila za 137 milijonov primanjkljaja. Decembra je Slovenija izvozila za 1226 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 1362 milijonov evrov.
Z vidika plačilne bilance zmanjšana gospodarska rast potemtakem sploh ni slaba, kakor tudi ni slaba z vidika inflacije. Po podatkih Banke Slovenije je imela Slovenija na tekočem računu leta 2008 kar 2,3 milijarde evrov primanjkljaja, lani pa samo 208 milijonov evrov. Cene življenjskih potrebščin so se v januarju znižale za 0,8 odstotka, imeli smo torej deflacijo, pri čemer se je blago pocenilo za 1,3 odstotka, storitve pa so se podražile za 0,5 odstotka. Na letni ravni je januarska inflacija znašala 1,5 odstotka, ki pa se je v februarju znižala na 1,3 odstotka, čeprav smo v tem mesecu zabeležili 0,4 odstotno inflacijo. K skupnemu mesečnemu povišanju cen so največ prispevali dražji energenti, počitnice v paketu, komunalne storitve ter hrana. Med lanskim in letošnjim februarjem se je najbolj podražilo vzdrževanje stanovanja (za 8,4 odstotka), obleka in obutev pa sta se pocenila, in sicer za 5,7 odstotka.
Tomaž Štefe / Revija Obrtnik
