Kot je znano, so prav banke oziroma bankirji zaradi svoje požrešnosti in moralne izprijenosti prvi in največji krivec za finančno in posledično tudi gospodarsko krizo. Navzlic temu se nikakor niso pripravljeni odpovedati nerazumno visokim plačam, nagradam, odpravninam in kar je še takšnih nezasluženih prejemkov. Podobno se tudi razvite države krčevito oklepajo v času njihove največje gospodarske moči pridobljenih pozicij in privilegijev. Za ohranitev pridobljenega visokega življenskega standarda svojih prebivalcev so se pripravljene tudi na veliko zadolževati na račun prihodnjih generacij. Žal pa ohranitev visokega življenskega standarda s tem omogočajo samo zgornjemu in deloma še srednjemu sloju prebivalcev, medtem ko nižji sloji tudi v teh državah krepko občutijo breme krize na svoji koži.
Če temu ne bi bilo tako, potem tudi ne bi bilo treba govoriti o naglo rastočem številu brezposelnih in prav tako naglo rastočem številu prebivalcev, katerih prejemki ne zadoščajo za spodobno preživetje. Pod mejo revščine po zadnjih podatkih v EU živi že več kot 80 milijonov ljudi, v nekaterih državah (Latvija, Litva, Madžarska) se je delež te kategorije prebivalcev že močno približal 20 odstotkom v dohodkovni strukturi prebivalstva. Število brezposelnih v EU se je po ocenah Eurostata povzpelo na 23 milijonov, od tega v evrski skupini na 15,7 milijona.
Slovenija ni v tem pogledu nikakršna izjema. Vlada in opozicija vsaka zase izumljata pakete ukrepov za izhod iz krize, namesto da bi s skupnimi močmi poiskale najboljše in za večino, če že ne za vse, sprejemljive rešitve. Še več, govori se celo o izhodni strategiji razvojnega ministra Gasparija in o programu stabilnosti finančnega ministra Križaniča. Pri vsem tem pa je okrevanje gospodarstva zelo počasno, kreditnega krča še ni konec, razmere na trgu dela se še naprej poslabšujejo. Kot ocenjuje znani ekonomist Mojmir Mrak naj bi bila letošnja gospodarska rast sicer pozitivna, a zelo nizka, verjetno na nivoju okoli enega odstotka. Resnega okrevanja potemtakem še ni pričakovati. Še vedno nam gre predobro, da bi zagrizli v nujne in boleče reforme, je zapisal Miha Jenko v Sobotni prilogi.
Od besed k dejanjem
Časa za izgubljanje besed ni več. Zato mnogi ekonomisti, tudi Mojmir Mrak, izpostavljajo potrebo po drastičnem programu zmanjševanja javnofinančnega deficita, če država želi vzdrževati normalen dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih. Po uradnih projekcijah se bo dolg države Slovenije povečal za 21,5 odstotka BDP v letu 2008 na 53,7 odstotka BDP v letu 2013. Bruto zunanji dolg Slovenije je konec oktobra presegel 40 milijard evrov, neto zunanji dolg pa 10,27 milijarde evrov. Samo lani se je Slovenija zadolžila za 3,5 milijarde evrov, za letos je predvidena še nekoliko večja zadolžitev. Po mnenju Boštjana Vasleta, direktorja Urada za makroekonomske analize in razvoj, je to problematično z vidika obresti. Znesek plačil obresti se bo letos povzpel na več kot 500 milijonov evrov, v letu 2011 pa bo že blizu 700 milijonov evrov, kar je dvakrat več kot leta 2008.
Strategija vlade, pri kateri je šlo zgolj za povečevanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga za vzdrževanje socialnega miru, je seveda na dolgi rok povsem neustrezna. Tudi zato bi morala vlada kar se da hitro poiskati izhod iz krize, razpravo o strukturnih in institucionalnih razvojnih spremembah pa lahko opravijo pozneje. Kot pravi ekonomist Franjo Štiblar bi se morali še pred to razpravo opredeliti glede vizije Slovenije, saj nam navzlic vpetosti v mednarodne povezave in ustanove še vedno ostaja nekaj možnosti za ohranitev nacionalne identitete in uveljavitve naših interesov.
Kar zadeva gospodarsko rast v Evropi in v svetu v letošnjem letu je treba povedati, da več optimizma kot ga je zaslediti v Sloveniji prinašajo napovedi Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Evropske banke za obnovo in razvoj. Za Slovenijo tudi ti dve banki napovedujeta zgolj eno odstotno gospodarsko rast, vendar pa nekaj optimizma sledi iz napovedi za hitrejšo rast v naših najpomembnejših gospodarskih partnericah. Po teh napovedih se Nemčiji letos obeta 1,5 odstotna gospodarska rast, evroobmočju pa 1 odstotna rast. V MDS ugotavljajo, da svetovno gospodarstvo po dveh letih krize okreva hitreje od pričakovanj in to predvsem po zaslugi razvijajočih se držav. Tako je za Kitajsko napovedana celo 10 odstotna rast, za Indijo 7,7 odstotna in celo Afrika kot celota naj bi letos dosegla 5,5 odstotno gospodarsko rast.
Komaj opazni premiki
V blagovni menjavi s tujino za sedaj še ni opaziti opaznejših premikov, čeprav se je v prizadevanja za večji izvoz začela vključevati tudi slovenska diplomacija. Z njeno pomočjo naj bi se povečal zlasti izvoz v azijske in (severno)afriške države, kajti na trge teh držav smo doslej izvažali zelo malo. Nasploh gre na trge izven EU manj kot 30 odstotkov slovenskega izvoza, pri čemer se je novembra izvoz v države izven EU še dodatno zmanjšal.
V novembru je Slovenija izvozila za 1459 mio evrov blaga, kar je 3,5 odstotka manj kot novembra 2008, uvozila pa ga je za 1540 mio evrov, oziroma 11 odstotkov manj. Pokritost uvoza z izvozom je bila je bila 94,8 odstotna in nabralo se je za 80 mio evrov primanjkljaja. V 11 mesecih je Slovenija izvozila za 14,83 mia evrov blaga, kar je 20,3 odstotka manj kot v enakem obdobju 2008, uvozili pa smo ga za 15,56 mia evrov, ali 27,7 odstotka manj. Ob 95,4 odstotni pokritosti uvoza z izvozom smo pridelali za 0,72 mia evrov primanjkljaja.
Do majhnega komaj opaznega izboljšanja je v novembru prišlo tudi pri industrijski proizvodnji, zlasti še v primerjavi z novembrom 2008. Bila je namreč le za 2,3 odstotka manjša kot novembra 2008. Predelovalne dejavnosti so naredile 0,7 odstotka manj, preskrba z elektriko in paro 5,5 manj, rudarstvo pa 32,2 odstotka več. Žal so ti podatki varljivi zato, ker je industrijska proizvodnja prav v novembru predlani močno nazadovala. Pomembnejši od vseh teh številk je podatek, da v Sloveniji živi že več kot 2 milijona 45 tisoč prebivalcev, od tega jih je državljanov Slovenije več kot 96 odstotkov.
Tomaž Štefe / Revija Obrtnik