Znano je, da gospodarske in finančne krize, ki je izbruhnila v letu 2008 nihče ni vnaprej napovedal. Ekonomisti se sedaj začudeni sprašujejo, kako se je moglo to zgoditi. Med vzroki na prvem mestu navajajo pomanjkanje dobrih modelov, ki naj bi jim pomagali napovedati prihajajočo krizo. Istočasno pa iščejo tudi prave vzroke krize, saj želijo na ta način doumeti samo naravo krize. Največja težava, s katero se pri tem soočajo je narava nas ljudi samih, oziroma dejstvo, da nismo racionalni. To bi ekonomski znanosti vsekakor olajšalo napovedovanje.
Zato so začeli govoriti o balonu, čeprav besede "balon" v večini ekonomskih učbenikov ni mogoče zaslediti. Ob uporabi tega pojma je profesor ekonomije na znani ameriški univerzi Yale Robert Shiller vzroke za izbruh krize pojasnil takole: k izbruhu sedanje krize je pripomogel balon špekulativno napihnjenih cen na nepremičninskem, delniškem in energetskem trgu ter drugih trgih surovin. Balone povzročajo povratne zanke: naraščajoče špekulativne cene spodbujajo optimizem, ta spodbuja k čedalje večjim nakupom, zato še naprej naraščajo špekulativne cene, dokler ne pride do zloma. Ta teorija se zdi, vsaj kar zadeva ameriško ekonomijo, dokaj sprejemljiva.
Manj sprejemljiva pa je, če jo apliciramo na razmere v Sloveniji, saj bi težko rekli da imamo tudi pri nas opravka z baloni. Še največji je bil tisti balon, ki so ga ob pomoči bank napihovali takoimenovani tajkuni, ki so z zastavljanjem premoženja "svojih" podjetij dobivali sto in več milijonske kredite za olastninjenje teh istih podjetij. Vse ostalo so bili bolj balončki. Naši ekonomisti in politiki so v začetku celo trdili, da se svetovna gospodarska kriza Slovenije ne bo kaj dosti dotaknila, češ da je naše gospodarstvo zlasti v finančnem smislu relativno zaprto, ob šibko razvitem bančnem sistemu. Po letu dni smo se znašli pred spoznanjem, da je kriza Slovenijo udarila še bolj kot druge primerljive ekonomije. Padec BDP na prebivalca je dejansko eden največjih v EU. Na letni ravni bo predvidoma znašal od 7 do 8 odstotkov. Zato se nam danes primerjanje Slovenije s Švico zdi čisto neresno, čeprav smo še pred nekaj leti verjeli, da je to za nas uresničljiv cilj.
Kaj povedo številke
Ko beseda nanese na vzroke za tako velik padec se največkrat omenja (pre)velika izvozna odvisnost in nekonkurenčnost našega gospodarstva, kakšnih zelo poglobljenih analiz pa doslej še ni bilo zaslediti. Ko se je krivulja gibanja BDP po dveh padajočih četrtletjih (v zadnjem kvartalu lani – 4,1 odstotka, v letošnjem prvem četrtletju pa – 6,4 odstotka) znova obrnila navzgor, smo se kar nekoliko oddahnili. V drugem četrtletju letos je namreč Slovenija zabeležila 0,7 odstotno rast, kar je bil za Slovaško z 2,2 odstotno rastjo drugi najboljši rezultat v 16 članski evrski skupini. V tej skupini kot celoti se je BDP v drugem kvartalu zmanjšal za 0,2, v Uniji pa za 0,3 odstotka. Čisto drugačno sliko pa dobimo, če letošnje drugo četrtletje primerjamo z istim obdobjem lani – slovenski BDP se je namreč v tem času znižal za 9 odstotkov, kar je bil najslabši rezultat v evrski skupini, ki je v povprečju zabeležila 4,8 odstotni zdrs. V EU je bil padec še nekoliko večji (4,9 odstotka), krepko so nas prehitele baltske države: Litva – 20,4, Latvija – 17,3 in Estonija –16,1 odstotka.
Po napovedih se bo javnofinančni primanjkljaj v Sloveniji letos približal 6 odstotkom BDP, v letu 2010 pa se utegne celo povzpeti na 6,5 odstotka. Zaradi kršenja določil pakta o stabilnosti in rasti je evropska komisija tudi proti Sloveniji sprožila postopek, kajti javnofinančni primanjkljaj v državah članicah ne bi smel preseči 3 odstotke BDP. V tolažbo nam je lahko dejstvo, da je evropska komisija istočasno kot proti Sloveniji sprožila postopek še proti osmim državam članicam EU: Nemčiji, Italiji, Nizozemski, Avstriji, Belgiji, Češki, Portugalski in Slovaški. Države, ki tudi v težavnih gospodarskih razmerah ne kršijo proračunske discipline so: Bolgarija, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Luksemburg in Švedska.
V industriji in energetiki smo v drugem četrtletju zabeležili 0,3 odstotno rast, v primerjavi z istim obdobjem lani pa skoraj 20 odstotni padec. Najbolje se je v drugem četrtletju godilo trgovini, transportu in sektorju komunikacij, ki so dosegli 0,6 odstotno rast, najslabše pa gradbeništvu, ki je zabeležilo 3,7 odstotni padec. Negativni trendi so bili karakteristični tudi za blagovno menjavo s tujino, česar nista spremenila niti julij in avgust. V avgustu je Slovenija izvozila za 1057 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 1221 milijonov evrov oziroma 26,4 odstotka manj kot avgusta lani. V prvih osmih mesecih je Slovenija izvozila 10,39 milijarde evrov (22,6 odstotka manj), uvozila pa za 10,89 milijarde evrov ali 29,9 odstotka manj. Osemmesečnega primanjkljaja se je nabralo za 0,5 milijarde evrov, pokritost uvoza z izvozom pa je bila 95,4 odstotna.
Socialna država na preizkušnji
V kriznih časih se praviloma zelo zaostrijo številna razmerja v družbi, med njimi tudi razmerje med socialno državo in razvojem. Nič novega ne povemo niti s tem, če ugotovimo, da makroekonomske realnosti različne kategorije prebivalstva prizadenejo zelo različno. Nekatere skupine krize sploh ne občutijo – njihovi prejemki so še vedno daleč nad eksistenčnim minimumom. Njihov stil življenja ni v ničemer ogrožen in ga tudi nimajo namena spreminjati. Ko je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik predlagal zakon, s katerim želi omejiti prejemke vodilnih kadrov v državnih podjetjih, je naletel na odkrit odpor. Je že res, da se tu konča tržna ekonomija, res pa je tudi, da se prav tu začne socialna država.
Na drugem koncu socialne lestvice se hitro množi število tistih, ki so se iz različnih razlogov znašli pod pragom revščine. Vse več je tistih, ki so za golo preživetje prisiljeni iskati pomoč pri Rdečem križu in Karitasu. Najpogostejši vzrok je izguba zaposlitve – število brezposelnih je že preseglo številko 93.000 – neredko pa za kolikor toliko spodobno preživetje ne zadošča več niti plača ali pokojnina.
V tem pogledu so še posebno prizadete tiste regije, ki jih je gospodarska kriza najbolj udarila. Največkrat so to regije, v katerih je prevladovala tekstilna industrija, ki je skoraj v celoti propadla. Takšni regiji sta Prekmurje in Bela Krajina in morda še kakšna. Zato je vlada na vrat na nos sprejela intervencijski zakon, s katerim namenja 271 milijonov evrov v naslednjih šestih letih za Prekmurje in Prlekijo in s katerim naj bi ustvarili več kot 1000 novih delovnih mest. Prav tako je na vrat na nos ustoličila novega ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Henrika Gjerkeša, čeprav "ni perfekten, a je pripravljen dati vse od sebe."
Socialni državi, za kakršno se imamo tudi ni v čast dejstvo, da mnogi delodajalci (z državo vred) zaposlenim ne plačujejo prispevkov za socialno ali/in zdravstveno zavarovanje. Okoli 52.000 zaposlenih se je znašlo v tej situaciji, pri čemer sploh niso vedeli, da delodajalec ne plačuje prispevkov.