Gospodarski tokovi, oktober 2009

V zadnjem času se pomembni dogodki in odločitve v Sloveniji vrstijo s tako naglico, da ji navadni državljan težko sledi. Vse bolj jasno postaja, da živimo v prelomnem času. Ekonomska in socialna kriza se kaže v vse večji ostrini in terja vse bolj radikalne posege v dosedanji način funkcioniranja slovenske družbe v celoti in gospodarstva še posebej. Prevelike javne porabe nikakor ne uspemo zajeziti in ob bistveno manjših prilivih v proračun so se stvari zaostrile do te mere, da sedaj posegamo po zamrznitvah plač v javnem sektorju, po zamrznitvah pokojnin in socialnih transferjev, po spremembah v sistemu zdravstvenega zavarovanja, po interventnih zakonih itd.

Ob tem se nepristranski opazovalec ne more načuditi, da se ob tako zaostrenih razmerah še naprej povečuje število državnih uradnikov, število uradov (teh je že 18), število agencij in inštitutov. Prav tako je težko razumeti, da je vlada v teh razmerah pristala na povišanje plač sodnikom, ki vrhu tega zahtevajo še povračilo premalo izplačanih plač za nazaj. Drugače kot Slovenija je Madžarska uspela zmanjšati javno porabo in je na dobri poti, da že v bližnji prihodnosti ukroti proračunski primanjkljaj.

Razcepljenost slovenske družbe se poglablja

Na pomemben vidik razcepljenosti slovenske družbe na globalnem nivoju smo opozorili že z omembo moralno spornega in tudi v vseh drugih pogledih neprimernega zviševanja sodniških plač. O določeni razcepljenosti na tem nivoju govori tudi podatek, da so se plače v javnem sektorju letos povečale za 8,2, v gospodarstvu pa za 2,8 odstotka. Drugi centralnejši vidik razcepljenosti so razkrili spontani upori oziroma stavke delavcev v Gorenju in Muri. V Delovi prilogi Ona so prispevek na to temo posrečeno naslovili Gorenje v Muri. Vodstvene strukture v teh in drugih slovenskih podjetjih so očitno skušale prevaliti celotno breme krize na navadne delavce in pri tem pozabile na nauk iz prejšnih časov, da se delavec po tem, ko nima več kaj izgubiti, enostavno upre. Sami sebi so po drugi strani nerazumno zviševali plače, tako da se je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo povzpelo na astronomskih 1 : 30. Nerazumno se je (z)višalo tudi število direktorjev (v Gorenju jih je preko 130) in vodstvenega kadra nasploh.

Tako kot delavskemu razredu v časih, ko je imel "vso oblast" ni zmanjkalo idej, kako bi se dalo iztržiti še kakšno ugodnost, olajšavo, prispevek itd., tako tudi sedaj vodilnemu in upravljalskemu sloju v državnih organih in firmah ne zmanjka idej, kako potegniti še kakšen pridodatek k plači, ki že tako ni majhna. Nagrade, sejnine, odpravnine pripadajo vedno enim in istim ljudem. V posameznih primerih, kot npr. v primeru milijonske odpravnine za bivšega predsednika uprave NLB, so to lahko izjemno veliki zneski.

Razloge za takšen razvoj dogodkov nekateri vidijo v pomankanju komunikacije med eno in drugo stranjo, bodisi v posameznih firmah, bodisi v družbi kot celoti. Nekaj resnice je prav gotovo tudi v tem. Še več razlogov pa najbrž tiči v odsotnosti ustrezne regulacije s strani države. Svoj del odgovornosti bodo morali prevzeti tudi sindikati, ki so odpovedali na celi črti. Vsaj za največjo sindikalno centralo velja, da se rajši ukvarja z globalnimi problemi, kot sta zdravstvena in pokojninska reforma, problemi na ravni podjetja pa jih ne zanimajo prav veliko. Na tej ravni so vodilni možje v podjetjih sindikalne funkcionarje spretno vpregli v svoj voz in jih tako iztrgali iz vprege voza, na katerem sedijo zaposleni. Če bo šlo tako naprej se bo slovenska družba, kot se mnogi bojijo, res kmalu razklala na dve polovici na maloštevilni zgornji sloj in na zelo številen spodnji sloj, brez srednjega sloja kot veziva med njima.

Aktualni dogodki in številke

Zadnji teden v septembru se je odvijala ogorčena bitka za kolikor toliko spodobno zaprtje proračunov za prihodnji dve leti, približno na ravni 5 odstotkov primanjkljaja BDP. S kompromisom je vlada polovično zajezila usklajevanje pokojnin, s sprejetjem interventnega zakona pa je predlagala še omejitev plač za več kot 150.000 zaposlenih v javnem sektorju in še nekaterih drugih izdatkov. Tako bodo odhodki iz proračuna za prihodnje leto predvidoma znašali 10,48 milijarde evrov, prihodki pa 8,60 milijarde, kar pomeni, da bo primanjkljaj znašal 1,88 milijarde evrov, to je približno 5 odstotkov BDP. Pri tem je glede odhodkov iz proračuna že skoraj vse znano, precej več nejasnosti pa je pri prilivih v proračun. O tem pričajo razhajanja med napovedmi gospodarske rasti oziroma padca za letos. Najbolj pesimistična je napoved vladnega urada Umarja, ki napoveduje 7,3 odstotno nazadovanje gospodarske rasti, nekoliko manj pesimistična je napoved Banke Slovenije (6,7 odstotka), za najbolj ugodno napoved pa je poskrbel Mednarodni denarni sklad (MDS), ki napoveduje le 4,7 odstotno zmanjšanje BDP za letos.

V prihodnem letu se bo slovenski BDP po napovedih MDS povečal za 0,6 odstotka, to je precej manj kot je ta sklad napovedoval v maju. Svetovno gospodarstvo bo v letošnjem letu zabeležilo 1,1 odstotni padec, v letu 2010 pa se bo okrepilo za 3,1 odstotka. Tudi Umar napoveduje postopno stabilizacijo, vendar na zelo nizki ravni.

Pri vseh težavah, s katerimi se srečujemo v Sloveniji je še najlepša novica ta, da je Slovenija lani dokaj ugodno poslovala z Unijo, saj smo po izračunih evropske komisije leto 2008 končali s pribitkom 113,8 milijona evrov, kar dosega 0,31 odstotka BDP. Lanski čisti priliv je celo drugi najvišji v petih letih članstva v EU. Največ denarja – 234,6 milijona evrov – je Slovenija prejela iz sredstev za kohezijo, iz kmetijske blagajne smo dobili 143 milijonov in za konkurenčnost 44,6 milijona evrov. Skupaj smo prejeli 456,4 milijona evrov.

Eno od področij, ki ga gospodarska in finanačna kriza ni toliko prizadela kot npr. predelovalne dejavnosti, je turizem. V osmih mesecih letošnjega leta se je skupni seštevek prenočitev skrčil za 2,3 odstotka, pri čemer se je število prenočitev tujih gostov zmanjšalo za 9, domačih pa povečalo za 7 odstotkov. Z inflacijo tudi v septembru nismo imeli težav, saj smo zabeležili 0,2 odstotno deflacijo, pri čemer so se storitve pocenile, blago pa se je za malenkost podražilo. Najbolj so se pocenile počitnice. Sicer velja, da cene življenskih potrebščin v glavnem mirujejo, kajti na letni ravni so cene blaga in storitev celo za 0,1 odstotka nižje, v primerjavi z lanskim decembrom pa za 1,3 odstotka višje.

Blagovna menjava s tujino se krepi zelo počasi in je še vedno na precej nižji ravni kot v preteklem letu. Julija smo izvozili za 1386 milijonov evrov blaga, uvozili pa za 1425 milijonov evrov. Ob 97,2 odstotni pokritosti uvoza z izvozom smo imeli 39 milijonov evrov primanjkljaja. V sedmih mesecih letošnjega leta se je nabralo 330 milijonov evrov primanjkljaja, kar je 80,4 odstotka manj, kot ga je bilo v prvih sedmih mesecih lani.

Tomaž Štefe / revija Obrtnik

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *