Iskanje dela in zaposlitve je danes postalo zelo aktualen problem. Pa ne samo zaradi tega, ker živimo v času recesije, pač pa zato, ker imamo v naši mladi državici že od njenega rojstva napačen sistem urejanja zaposlitev. Danes, ko nezaposlenost še posebno narašča, se zdi, da je za posamezne iskalce zaposlitve vsako delo sprejemljivo. V primanjkovanju delovnih mest in vedno bolj množičnem odpuščanju so posamezniki skoraj primorani vzeti vsako prosto delo, saj je konkurence na trgu ogromno.
Konkurenca seveda ni v vseh delovnih sektorjih enaka saj obstajajo določene panoge in področja kjer v današnjih kriznih časih celo primanjkuje delovnih mest. Na grobo pogledamo bi lahko rekli, da se je trend iskanja zaposlitve z primerjavo desetih let nazaj premaknil za 100 procentov. Včasih je bilo na trgu več delavcev za tako imenovana fizična dela kjer ni bilo potrebnih posebnih višjih izobraževanj. Takšni deli sta na primer pek in mizar. Znano je, da jih je danes povsod premalo in da tudi sedaj, ko je takšna dela delovna kriza porast povpraševanj za ti dve zaposlitvi nič ne narašča. Tudi šole namenjene tem poklicem so navadno premalo zasedene.
Zakaj je temu tako? Dela, za katera je imeti univerzitetno izobrazbo so v nekem skupnem družbenem konsenzu bolj cenjena in zato tudi dosti bolj plačana. Vedno več ljudi se izobražuje in doba izobraževanja je vedno daljša. Povprečna doba višjih in univerzitetnih izobraževanj v Sloveniji tako narašča. Lahko bi rekli, da je to dokaj smešen problem saj v osnovi izobraževanje ljudstva neke države lahko samo dobro vpliva na blaginjo neke države. Kje torej tiči problem? V mentaliteti in razmišljanju družbe, ki ne zna več vrednotiti določena dela in zato si vsi prizadevajo najti zaposlitev na področjih, ki so iz strani večine cenjene.
Morali bi se zavedati, da so prav ta »manj pomembna« dela prav tako pomembna kot »bolj pomembna« dela, oziroma zaradi njihove prvinskosti morda še bolj. Če pogledamo iz vidika nuje in nezamenljivosti lahko rečemo, da brez peka ne bi imeli kruha in prav tako brez mizarjev ne bi imeli kje sedeti. To je samo malo pretiran oris o temu, da se noben poklic in delo ne sme manj vrednotiti. Tudi veliki marketinški guruji ne bi imeli v čem delati marketinga, če ne bi obstajala »manj pomembna« dela zaradi katerih so se vsi te »nadaljevalni« in natančno kvalificirani poklici sploh lahko razvili.
Zdi se, da je to neko skupno vrednotenje delovnih mest že ponotranjeno v ljudstvu, vendar bi ga bilo potrebno izkoreniniti zato, da bi lahko spet začeli ceniti naše primarne poklice, ki nam dajo jesti in normalno živeti. Ti poklici so temelj in osnova vsega, vendar vsi hitimo in se bojimo stopati korak nazaj s tem, da bi delali nekaj kar je bilo kot obrt razvito pred tisočletji. Prav zato pa je opaziti porast iskanja zaposlitve med novo sodobnimi poklici kot so ekonomist, pravnik, marketinški strokovnjak,… Menim, da bi bil prvi korak pri spreminjanju občutenj glede »manj pomembnih« del bil storjen, če bi mu zvišali cenovno vrednost. Denar je sveta vladar in tudi višje plače pekov in mizarjev bi njihovemu delu dalo višjo dodano vrednot.
Prepričana sem, da bi se v takšnem primeru našlo kar nekaj zaposlitve iščočih, ki bi si želeli opravljati tovrstno delo in se zaradi višje plače niti več ne bi obremenjevali s tem v kateri delovni status jih družba »rangira«.
Sodoben način poslovanja na vrh postavlja tudi posebno obliko fakture, ki jo imenujemo elektronska faktura.